Prisluhi iz ženske garderobe

Copadomana = Copacabana doma na balkonu
Samo morje ni ravno prepričljivo. Spominja na tuš kabino. Ih, je tuš kabina…
Možgane imam pa itak že nekaj časa na off.
Sumim, da tudi, ko so na on, samo simulirajo.

Trenutno ni nobene potrebe, ker me daje spomladanska nespečnost, sem pa prepričana, da bo spet prišlo obdobje, ko bi mi orodje s spodnje sličice pomagalo živcirati spodnjo sosedo. Navsezgodaj zjutraj.

Baje pripravljajo tudi kosmato verzijo, kar ni nič čudnega, videti je kot kakšen zloben živalček.

Vse, kar rabim, da me vonji odnesejo v mentalno-kulinarični trans:

• ribe (dve divji oradi, dva brancina)
• bučke
• malancan
• šparglji
• paprika
• paradižnik
• kalčki
• brokoli
• peteršilj
• sol

in eno uro v pečici. (Malo natančnejši recept…)

Eden od paradižnikov je bil Valentine’s design, za par centov zamenjan pri najboljšem sosedu.

Nekatere malenkosti imajo v življenju večjo moč, kot večina drugih stvari ali dogodkov podobnega velikostnega ranga.

Recimo, pripomba kolega železarja, ki je v tem ubložju že opravljanjega coneheada danes pozdravil z: “O, lejga, saj te v majici skoraj nisem prepoznal!”… Da bi se kdaj hihotala sredi treninga, se zgodi redko, zato take priložnosti pozdravljam, vseeno pa to ne pomeni, da si ne želim, da bi me serviser čimprej razveselil s klicem, da je moj mp3 player tipitopi. Da končno spet ugasnem dohtarjenje špehajzlov o učinkovitih dietah in o tem, kako nek gibalni aranžma, silno podoben klovnovskemu afnanju, “ful dobr zateguje bicepse”.

Mimogrede, sinoči se je pri meni že ž-ljontič rolal Snatch. Res mi je čedalje manj jasno, kako mi je lahko še vedno tako zelo smešen.

Turkish: [looks at the caravan] Look at it. How am I suppose to run this thing from that? We’ll need a proper office. I want a new one, Tommy. You’re going to buy it for me.
Tommy: Why me?
Turkish: Well, you know about caravans.
Tommy: How’s that?
Turkish: You spent a summer in one, which means you know more than me. And I don’t want to have my pants pulled down over the price.
Tommy: What’s wrong with this one?
Turkish: [Pulls the caravan's door from its hinges] Oh, nothing, Tommy. It’s tiptop. I’m just not sure about the colour.

Vsega je itak kriva prikolica.

Eniuej, tale zgodba (via Futer dneva) me je rahlo pretresla. *minuta premolka*

Ne morem se namreč odločiti, katera misel mi je hujša: da je Veliki Brat neka organizirana, zaprta, majhna, bogu podobna in odmaknjena, nepredušna komora skrivnostnih mož v senci, katerih oči so uprte v vse nas (domnevno) enako, ali to, da je Veliki Brat v resnici amorfna, pretočna, nedoločna in nedoločena masa vseh, ki ves čas upirajo oči v vse ostale. Mislim, da bi se raje odločila za prvo, bolj pristno orvelovsko varianto - raje, če bi morala izbirati. Ker kolikor je subverzivna reakcija proti Velikem Enem v prvi različici tehnično nemogoča ali skoraj nemogoča, pa v slednjem scenariju, v katerega se pogrezamo z nezadržno hitrostjo, ne obstaja niti teoretična možnost upora, saj je sovražnik neprepoznaven, spremenljiv in decentraliziran: to so ljudje, s katerimi se družiš, ki jih srečuješ, pozdravljaš, morda konspirativno prišepneš to ali ono. Nenazadnje si Veliki Brat, če uporabim kar domislico revije Time, Ti. Ne Veliki Brat, ne Veliko Eno, ampak Veliki Vsi.

Lou Reed in John Cale sta mi leta 1990 in v letih po tem prišla do živega. Na albumu Songs for Drella je bila pesem, ki je povedala vse, kar sem čutila o svojem kraju:

S socialno kontrolo sva se od nekdaj pisano gledali, a zdaj - ne vem, ali ima starost kaj opraviti s tem ali gre preprosto za znamenja časa - se včasih zalotim v tercialskih mislih, ko se mi po malo reda pogosto kolca. Recimo o podobnih stvareh, o kakršnih danes piše hirkani.

Če obiščem blog nekoga drugega, si predstavljam to nekako tako, kot da sem na obisku v njegovem domu in se z njim pogovarjam. Na obisku pač ne počnem stvari, ki se obiskovalcem ne spodobijo.

Še dobro se spomnim predinternetnih časov, ko smo Telekomu (ali je bil še PTT?!) denar prinašali z visenjem na BBSih. Blogov sicer ni bilo, bila so pravila obnašanja (pozor: to niso bila pravila o zapovedanem okusu), ni bilo anonimnosti in skupnost ni tolerirala nikakršnega nagajanja. Takrat se ni moglo zgoditi, da bi nekdo uletel v tvojo hišo, se ne predstavil in se začel grdo govoriti o tapetah ali o tem, kako imaš postavljeno posteljo. Če je komu prišlo kaj takega na misel, ga je na to opomnila skupnost sama, zgodilo se je tudi, da se je kdo na ta način “izločil”.

Ta red je očitno značilen za majhne skupnosti. A svet je v tem času na hitro postal globalna vas in če sem iz svojega majhnega kraja uspela pribežati v enega, ki je dovolj velik, da spone socialne kontrole ne zarezujejo v kožo, se mi dozdeva, da sem prišla z dežja pod kap. Ta nova vas ima vse značilnosti velikega mesta (ne poznamo se med sabo, več se pogovarjamo z naključnimi znanci, pravila medosebnih odnosov so ohlapnejša…), a hkrati omogoča, da je vsak od nas pod nadzorom. Viden vsem ostalim, če ga je le dovolj polomil ali če je epizoda, ki jo lahko prispeva v resnični šov velikega nadzora, dovolj vulgarna, ponižujoča ali bebava. In te stvari se zgodijo tudi v “boljših familijah”.

So stvari, ki jih nočem videti in nočem slišati.

Zato res komaj čakam serviserjev klic, da me odreši vsaj prisluhov iz sobe z utežmi.

Pripis:

Bravo, tjasa, “še dobro se spomniš” in potem nisi zihr o PTTju. Tole kar kliče po “bralci samo-čestitajo in samo-pozdravljajo”. :D

Tole sem zadnjič kupila za slabih 18 €.

Res, prisežem, nikoli ne bi pomislila, da je ulivanje tega lahko dejavnost, ki se jo greš s strastjo. Ampak marketingarji so se pa zabavali.

Za trenutek sem ostala brez besed…

http://24ur.com/naslovnica/ekskluziv/film/20070412_3094798_16181516.php

.. in potem sem začela ropotati. In prišla do ene same zgoščene misli:
NE ME JEBAT!

Z vsem spoštovanjem do slovenskih igralcev uveljavljam svoj glas proti omejevanju MOJE svobode, da si v kinu ogledam Edwarda Nortona tako, kot se je pokazal: s stasom in glasom! Če ga kdo želi poslušat z glasom Janeza Novaka, naj izvoli: na trg lahko zaradi mene pošljejo 15 različic DVDjev, ki bodo nosili film s sinhronizacijo, a kino naj mi pustijo PRI MIRU.

To, čemur pravim domovina, postaja Severna Koreja! Sto let za leseno žlico!

… ker sem ravno dobila zadačo za čimbolj dobesedni prevod…

Vidim zelena drevesa… tudi rdeče vrtnice
Vidim, da cvetijo… zame in zate
In pogosto si mislim… kako čudovit je ta svet

Vidim modro nebo… bele oblake
S svetlobo obsijane dni… temne svete noči
In pomislim pri sebi… kako čudovit je ta svet

Barve mavrice… tako čedne… na nebu
so tudi na obrazih ljudi, ki gredo mimo
Vidim prijateljski stisk roke, rekoč, kako si
V resici govorijo… rad te imam

Slišim jok otrok, gledam, kako rastejo
Naučili se bodo več, kot bom jaz kdaj vedel
In pomislim pri sebi… kako čudovit je ta svet

Barve mavrice… tako čedne… na nebu
so tudi na obrazih ljudi, ki gredo mimo
Vidim prijateljski stisk roke, rekoč, kako si
V resici govorijo… rad te imam

Slišim jok otrok, gledam, kako rastejo
Veš, da se bodo naučili
veliko več, kot bom jaz kdaj vedel
In pomislim pri sebi… kako čudovit je ta svet
Da, pomislim pri sebi… kako čudovit je ta svet

Kisli glisti priznam 10% dobička od prodaje zavoljo navdiha in zagona na moji poti, da postanem naslednji Akrapovič ali Boscarol.

Pokličite zdaj - če pokličete v naslednjih 30 minutah, dobite eno po glavi. :D

Poseben model UZFR: toaletni papir po izbiri kupca. Vprašajte za katalog!

Zapadam toku retoričnih vprašanj: če moje bolečine ni brez mojih možganov, zakaj ti ne utihnejo, če se odločim, da s trganjem v kvadrih ne zmorem niti enega intervala in grem lepo počasi pujsat proti Žalam, in če se odločim, da ne grem v kletko pod oteženo štango? Kako v resnici veš, kje je meja med bolečino, ki si jo lahko dovoliš, in med tisto, ki škodi? Hočem reči, zakaj mi možgani povejo, da nekaj boli in da moram biti pozorna, če mi potem težijo, da v resnici ne posvečam pozornosti poškodbi, ampak preprosto razvajam svojo lenobo? In zakaj se ne spomnijo, kdaj se je poškodba zgodila? Ker zagotovo se to ni zgodilo mimogrede?

Aha. Danes bi mogoče res zmogla počepe samo pod ročem od metle, z rolico toaletnega papirja na vsaki strani.

Po ne več tako čistih balkonskih tleh so šle tri bele cunje. Zdaj tudi ne več tako čiste.

Po mizi in po tleh kuhinje je šlo n komadov šare iz dveh pletenih skledic.

Pravo razdejanje v kopalnici. Že v petek je popustil super-glue na obešalničku. Toaletni papir je bil na pralnem stroju, morski konjiček z jezičkom za obešanje nekje izza tuš kabine.

Potem je morski konjiček spet padel. V pralni stroj. Še dobro, da sem ga opazila. Lahko bi se resno ponesrečil (pralni stroj namreč).

In toaletni papir tudi ni hotel stati na kotličku.

Ampak tale padajoča razmisel mi pojasni še nekaj: zakaj se že ves - z dvema dnevoma dopusta in velikim ponedeljkom - podaljšan vikend gibljem v velikem loku mimo postelje. Ker bi padla vanjo.

Pripis: ugotovila sem, da ima to padanje očitno smisel. Je treba vadit dvigovanje bremen, ker tole res ni nič od nič:

Grem se napihovat kot žaba pred globusom.