Prisluhi iz ženske garderobe

Kar fino je ratalo, da je eden od prvih postov v tem blogu dejansko “prisluh iz ženske garderobe”, še bolje pa to, da sem (za spremembo) zvezda fitneserskih blooperjev kar jaz. Kolikor se uspem spomniti, sem v vsakem fitnesu, v katerega sem kdaj hodila več kot 2x, poskrbela za idiot-komično epizodo. Ne bom jih obujala, me v dovolj velik obup spravlja že današnje polno-lunjenje navsezgodaj zjutraj.

Že pred 6. uro mi je dan želel pokazati, da se bo fižil kot razvajeno derište. V kopalnico mi je za “goooodmooooooorninhooon” prismrdel plin. Živela sem že z vsemi sortami muzejskih šporhetov, pa so vsi imeli blokado plina, tale, ki datira nekam v leto 2002, pa ne. OK, Tjaša, zapomni si, zapomni si.

V fitnesu, ki ga sicer URADNO odprejo šele slabe pol ure po tem, ko sem bila tam, ampak mi doslej še nikoli ni uspelo biti prva pred vrati (skratka, NEURADNO se odpre kdovekdaj, mogoče ga sploh ne zaprejo), sem že drugi dan zaporedoma čakala na receptorko. Saj vem, da sem nepotrpežljiva, ampak ob 6. zjutraj se moja že tako zanemarljiva potrpežljivost približa infinitezimalno nizkim vrednostim. Vsi dobro vemo, da je vse relativno - in mojih pet minut zjutraj je dolgih kot mozolj na nosu! Raje bi spala!

Eniuej, po seriji zanemarljivih zapletov na tekaču (bilo je videti, kot da sem nevrotik, ki je fasal bolhe), sem končno uvatila ritam, svirala je Madonna in to je to. Nakar mi začne skozi slušalke pronicati neko čefursko sranje (lupčki, lahko mi rečete, da sem nacionalistka, i don’t care: če lahko z gnevom govorim o goveji muziki in turbo-monikih, se lahko izrečem tudi o kretenski južnjaški muziki, zraven pa pljunem še čez kako teritorialno omejeno omejenost, pa naj bo ZDA, Nemčija ali Uzbekistan). Razumem: glasbe, ki je meni všeč, nikoli ne bodo vrteli v nobenem fitnesu (mogoče, če bi se zavlekla v kakšno luknjo v Londonu ali občasno Bronxu ali občasno v New Orleansu), tega niti ne pričakujem. Ne morem pa na mp3 playerju več kot do maksimalne glasnosti. V glavnem, precej nejevoljna (politično korektno rečeno), se odpravim do recepcije in gladko užalim receptorko, ki je očitno uživala, rekoč, naj, prosim, nekoliko zniža to sranje, ker mi prebija skozi slušalke. Ni mi bilo žal v naslednji nano sekundi, ampak nekoliko pozneje. In sem potem, cepetajoč na tekaču, razmišljala, da sem res ena velikanska razdražena tečnoba.

No, potem sem morala - kot vsak božji dan - med tekom na vece. Pritisnem pavzo in se odvlečem tja. Pridem nazaj, stopim na progo in

WTF?!?

Glede na to, da imam precej dolge kable, je moralo kar trajati, ker mi je nekako še med prekucavanjem uspelo dojeti, da sem stopila na trak, ki me je z začetno hitrostjo 8 km/h začel premetavati simo tamo. OK, ko sem se pobrala, sem ugotovila, da je z glavo vse po starem (kar morda niti ni “na srečo”, ampak “žal”, kdo bi vedel) in da razen mojega napihnjenega egota ni poškodovano nič (kasneje sem ugotovila, da imam na dlani, kolenu in komolcu verjetno ne permanenten imprint reliefa tekaškega tepiha. Z zadovoljstvom ugotavljam, da je skrbno servisiran in da nikomur ne bo drselo na njem, vsaj ne še kmalu).

In smo odtekli dalje. V preostanku teka, ob katerem mi je okrog betice sijal neonski napis

sem pač ugotavljala, tisto, kar itak vedno: what goes around comes around. Bila zoprna, plačala. Takoj. Ni kredita, ni odloga plačila, nema to pri meni.

Eniuej. Med premorom med enim in drugim komadom Quincyja Jonesa (ki je zamenjal Mrs. Ritchie), sem iz zvočnikov zaslišala nekaj v fazonu “Ferrari, Ferrari”… Glede na izbrano tematiko, sem sklepala, da smo iz srbskega prešli na slovensko sranje.

Zdaj grem pa ugasnit luči in monitor. Vsaj za 5 minut.