Prisluhi iz ženske garderobe

Zelo nedavno (a se ne spomnim kdaj) sem ob malici in večerji spet začela prebirati bloge. Moji priljubljeni nimajo tako visoke frekvence in me je nekako zaneslo na enega od blogovskih indeksov. Po kakem tednu do dveh se mi dozdeva, da vsi pišemo bloge. In vsi o istih temah. Zamisli si eno posebno temo (ki ni ravno vzgoja mlečnih bakterij v petrijevki) in ni vrag, da ni o njej kdo že pisal. Velika večina blogov je povsem ubogih, a razumem, da nekateri pač funkcionirajo kot družinska oglasna tabla, čeprav jih lahko prebira vsak, ki razume jezik, v katerem je blog napisan. Vseeno me čisto bega dejstvo, koliko ljudem se dejansko da pisat. Se zbrat in iz sebe spravit (po lastnih merilih dovolj) koherenten skup stavkov. Če že ne pišeš svojega bloga, pa komentiraš druge. Kdaj to vse ljudje počnejo? V službi? Zvečer? Je začelo bloganje nadomeščati gledanje televizije (posebej informativnih oddaj)? Hecno je namreč, da se tako “na uč” razen dopoldne največ novih objav nakopiči prav okrog 19. ure. In ker mislim, da ima Crni prav, ko pravi, da “naraščanje količine informacij namreč pomeni tudi padec kvalitete”, bom mogoče vseeno pogosteje začela prižigati TV…

… pa čeprav potem ne bom vedela, v kako razuzdani državi živim. Dva (in verjetno ne edina) dr. znanosti, ki imata dostop do množičnega medija, a sedela na ušesih, ko jima je mama povedala, da se drugih ljudi ne zmerja. Predvsem pa me je groza, kako lahko pri nas dobi doktorat nekdo, ki mu tako hitro zmanjka kondicije dostojanstva, da svojega besnila ne trosi črno na belem (če že ne zna tesnobe sprostiti na bolj higienski način)?!?!? Imam občutek, da se je taka nereflektirana, patološko infantilna predrznost razbohotila. Še posebej po zadnjih volitvah.

Malo sem žalostno opazovala svojo hlačnico, za katero sem prepričana, da sem ji rob že enkrat šivala. Očitno ne preveč dobro. Mimoidoči sivi panter mi je začel nekaj govoriti, jaz pa koj v defenzivno pozo, ker mi zadnje čase folk samo teži (ne parkiram “prav”, poslušam muziko v avtu prenaglas, se šminkam v rdeči luči…)… Pa mi pravi, naj ne bom tako stroga s sabo. Mu razložim, da v bistvu samo opazujem, ali res prav vidim, da se mi je rob spet odšival. In mi predlaga, da mi ga on zašije. Da se mi še sleči ne bo treba. Ker kaj bi šele bilo, če bi se morala slačiti. A greva notri na eno kavo?

Mislim, da je to bilo pecanje. Ne bi pa šla stavit.

Tako nanese, da ipak kdaj gledam televizijo. Še največ na fitnesu, kjer so nekatere vsebine, kot kaže, neizogibne. America’s Next Top Model, na primer. Zadnjič sem tako ujela epizodo, v kateri so ugotavljali, da je ena od kandidatk (ki kasneje ni zmagala; sem preverila na Wikipedii), preveč mišičasta. Mislila sem, da me bo kap.

Ikskjuz mi, ampak tole je definicija anoreksične shiroline, enih 300 kil proteinov, 5 let resnega dvigovanja uteži stran od “rahlo mišičasta”!

Ljubljana, 24. februar 2007

… ali bolan, RANIIIIIIŠ!

Razen tega, da sem - kljub konstantni komi, v kateri odcvetim vsako jutro proti fitnesu - opazila, da so ptički dobili ojačevalce, me na to, da smo letos zimo očitno preskočili, spominja zalivanje v fitnesu. V napadu tesnobe sem pomislila, da se me je že lotila mena, a to ni to. Preprosto vroče je kot julija: zjutraj samo tam nekje pri 27 minuti, popoldne pa - vuš - takoj ob vstopu v fitnes.
Ergo smo sklenili danes, da jutri začnemo asfaltirati.

(Photo by: aNNa Munandar)

Počasi, a zagotovo izginjajo - jurji namreč. Ni toliko stvar, da bi imeli kaj manj denarja (vsaj ne toliko manj, da bi množično izginjali jurji, milijoni pač so - tistim, ki so jih sploh imeli), predvsem izginjajo iz jezika. Slaba dva meseca po uvedbi za Slovence v 100 letih že šesti menjavi uradne valute namreč jur ostaja samo še tam, kjer cen še nismo osvojili v evrih.

SSKJ jurja pozna, in sicer pravi

jur2 -ja m (u)
1. pog. tisoč (starih) dinarjev: posodil mu je dva jurja; solata bo pozimi po jurju; za to nihče ne računa manj kot jurja / ekspr. to mu prinaša lepe jurje
dosti denarja

Od kod poimenovanje, nisem čisto prepričana. Wikipedia trdi, da zaradi Sv. Jurija, ki naj bi bil upodobljen na bankovcu za tisoč dinarjev v Kraljevini Jugoslaviji. Če Google kaj ve, potem ta teza ni točna: na bankovcu za tisoč dinarjev iz leta 1931 je namreč upodobljena Nj.K.V. Marija Karađorđević (v vodnem tisku pa Nj.K.V. Aleksandar I Karađorđević).

Tudi drugi apoeni teh dinarjev so okrašeni s kraljevskimi glavami, glede na to, da je Sv. Jurij ponavadi upodobljen kot besen bojevnik na konju, pa mislim, da se na zgoraj prikazanih slikah ne skriva. Vsaj jaz ga ne vidim. Dinarje smo dobili leta 1923 - mogoče so bile še kake druge emisije tega denarja, zagotovo Sv. Jurija ni bilo na dinarjih, ki jih je Narodna banka Jugoslavije izdala po 2. svetovni vojni. :D

Od koderkoli se je že vzel, jur je očitno preživel desetletja menjav denarja, inflacije, hiperinflacije, milijonov in milijard, zdaj pa je - po analogiji tisočak - postal za večino tako velik denar, da z njim ne operiramo več.

So pa tudi menjavo tolarjev v evre preživele flike (vsaj slišala sem tako ljudi govoriti): te niti v tolarjih niso bile trdna valuta - lahko so pomenile tisočaka ali preprosto samo 1 tolar. Odvisno od konteksta.

Eniuej, za ljudi z attention spanom, primernim 21. stoletju (moi, na primer), kratka zgodovina denarja na Slovenskem, za druge pa opomnik na tole.

V mojem nedavno za nedoločen čas (juuuuupiiii) okupiranem stanovanju je en velik problem: je zelo majhno. Ne pritožujem se: mislim, da je odlično razporejeno in z ene par 10 K€ bi se dalo narediti stanovanje in letališče v enem.

Ker operiram zgolj z evrskimi desetaki, pač ne kupujem v Natuzziju, Šenku, Dom Designu, niti ne naročamo pri Izi mobilih, pač pa uporabljam tisto četrtino sive celice, ki še ni umrla od hrupa v službi.

Tokratna mikrolokacija je hodnik, posebej kot ob vhodu, kjer je (razen kuhinje, balkona in kleti) prostor za čevlje. Kot je dovolj po jusu, da bi se dalo dobiti kak kos že narejene lesovine, problem pa ni bil tako enostavno rešljiv. Čisto v kotu potekata dve cevi centralne kurjave, stena pa je tudi lastnica ofucanega domofona in ofucanejšega šalterja. IE: zaradi prvega mora imeti pohištvo prerez za radiator (6-7 x 15-16 cm, odvisno kje meriš) in enostaven dostop do domofona in šalterja.

To so danosti. Moje želje:

• čimbolj izkoristiti prostor za odlaganje sezonskih čevljev (ostali so v kuhinji, na balkonu, v kleti, delujejo pa tudi kot partizanska narkoza, ki je ne potrebujem, namreč smradijo pod posteljo),
• imeti prostorček, kamor lahko odvržem tašno
• in po možnosti imeti možnost obešalnika, kamor lahko gostje celo kaj odložijo (GV, tvoje bikerske jakne konzola ne bo zdržala!) :)

Enkrat drugič bom pisala o beznici, ki jo ima Slovenijales pod imenom Hobby Program na Brnčičevi (da ne bo pomote: “beznica” bo tokrat ultimativni superlativ, štacuna je res mega, čeprav je mini). V glavnem, tam sem nabavila

• dve lestvici
• 8 konzol
• 8 držal / oprimkov
• in izvlečni obešalnik ustrezne dolžine (ja, v Hobbyju na Brnčičevi se dobi 20, 30, 40 in tako dalje-centimetrske obešalnike. V raznih bau-obupih ni za iskat, preverjeno)

• in 4 izrezane 18-mm javorove iverke, obrobljene tam, kjer se je pač dalo in kjer je pomembno (v prej omenjeni beznici imajo tudi oranžne, a žal ne v odtenku, ki se ne bi tepel s prelepimi stenskimi barvami mojega hodnika. No, imajo tudi modre, zelene in še kopico bolj ali manj demode iverk in plohov - tako da na kakšno hudo eksotiko ni za računat, v glavnem je vse bukovo. V tem se beznica ne razlikuje od velike večine ljubljanskih pohištvenih trgovin. Kmetija.)

Za podvig se potrebuje še:

• 28 vijakov (cca 3-4 x 17 mm)
• 6 vijakov z vložki (cca 4-5 x 60 mm)
• nekaj izvijačev (pomaga ročno šraufalo in odšrafavalo na baterije) in drugega temeljnega orodja
• navaden svinčnik
• koristna je vaservaga (mislim, saj čevlji se ne razbijejo, če padejo z viseče police, ampak to vseeno ni point!)
• naročena hruška s frišnim betonom, če slučajno med vrtanjem lukenj v zid ugotovite, da je v bistvu skoraj kartonast
• nekaj živcev za tistega, ki ga je treba prosit, da zvrta 6 lukenj.

Osnovni postopek:

• najprej se prisliniš nekomu, ki ti pride izvrtat luknje - še prej ti pomaga lestvici nekako smiselno splanirat na zid;
• nekako samoumevno je, da ti potem lestvici pritrdi tudi na steno;
• od tu naprej ne rabiš več pomoči;
• konzole nastaviš na lestvici, čez daš police, z navadnim svinčnikom spodaj zarišeš pozicijo za vijak
• vse snameš
• na zarisanih točkah s super-duper vibro-šraufarjem, ki je prišel tudi z mini svedrčki v treh debelinah, za dobro mero zvrtaš po milimeter globoke luknjice, v katere bodo potem vijački laže padli
• vzameš vijake in začneš šraufat konzole na plohe
• na čisto vrhnjo polico po istem postopku kot konzole umeriš in priviješ še izvlečni obešalnik
• vse skupaj še zadegaš v lestvici in to je to. Če je zid vegast (matr, so ga majstri žlokal, ko so delali naše bloke… to so bili časi), je še kar pomembno, da plohe vedno vrneš točno na tisto pozicijo, kjer je bilo izmerjeno, kje ga bo držala konzola (se pravi čisto spodnjo polico zaciljaš za vijake na čisto spodnji poziciji in jo potem tja vrneš)

OK, ni dizajnersko pohištvo, je pa čedno, uporabno / funkcionalno, zadosti vsem izhodiščnim tezam in pogojem, predvsem pa stane cca 50 €.
(Slogovno podobna, samostoječa, lahko sestavljiva modularna konzola, ki bi jo lahko bila nabavila v bau-nevemkateremže, bi prišla po od-oka izračunih 180 €. Če bi imela ta denar, bi si šla kupit kaj fensi, ne pa samosestavljivo konzolo iz grdega pleha).

Na Cigane nimam prvega spomina. Imam samo prve spomine. Bolj kot na poti v Zagreb se sučejo na poti iz Zagreba, ko je bilo njihovo naselje na strani ceste, koder smo se vozili. Vem, da sem pozorno pričakovala, da se bomo peljali mimo - še danes mi misel na to, da sprejemaš življenje v tistih skupkih odpadnega materiala, ki so tvorili nekakšno naselje, težko sede v moj mentalni puzzle.

Od blizu sem jih prvič videla, ko je pri Baki pozvonil možakar s familijo. Spraševali so po čemerkoli, v glavnem jih je zanimalo, če bi lahko pogledali, ali je kaj uporabnega v lopah.

Potem so za - razen mimobežnih srečanj v filmih, pesmih ali v okolici kake evropske znamenitosti - za dolgo izgnili iz mojega življenja. So prišli drugi “cigani”. Objestni obmestni trgovci, kramarji v fensi BMWjih, politiki, ki niti deklarativno ne služijo občemu dobremu in mnogi manjši: hrupni sosedje, ponoreli šoferji, Bofrostovo paranje možganov in kombi pekarne / mesnice Prbit, s.p., ki se v ponedeljek ob 7.30 zapelje v blokovsko naselje in prek megafona občestvo razveseljuje z mislijo Na Golico.

V tem smislu se mi je zdel sobotni dogodek, ko sta po ploščadi počasi šetala mlad Cigan in mlada Ciganka, razglašeno zategujoč svoja meha z eno in isto vižo v loopu, pravo razkošje romantike. Kaj sta hotela? Ne vem, vrata odpiram le še tistim, ki prinašajo mi sveža jajca in odnašajo smeti.

Kako je bilo? Poglej tu in tu.

Resno se sprašujem, ali generacija Itak, nagovorjena približno 2x v vsakem reklamnem bloku 3 večere zapored, res takrat bulji v televizor. Če ja, ali potemtakem po četrt stoletja nima boljšega izraza kot ofucan punk? Kaj bodo poslušali najstniki leta 2015? Čuke?

Naslednja reklama za Mobitel: Don Corleone sedi v znanem fotelju in namesto mačke po roki mečka mobitel z velikim zaslonom. Njegov pogled sledi delu njegovih adjutantov: eni so sovražniku ravno nadenili betonske škornje, drugi izsiljujejo, tretji zaslišujejo. Don reče: poskusil sem že vse nadzorne sisteme, a vedno me je kdo skušal zajebati. Zdaj imam UMTS mobitel - in vse pod kontrolo. Potem vidimo južnjaško mamco, ki na roke riba krvavo srajco z luknjami od izstrelkov. Donu se fris raztegne v omleden nasmeh… “in mia maaaaamaaa…” Mobitel UMTS - so stvari, za katere besede niso dovolj.

Mislim, da sem s temi besedami hotela opisati svoje občutke ob zmagovalki. Ah, demokracija sux.

Moje naselje skozi oko mobifonzla, danes med 19:55 in 20:00