Kidanje je prav zabaven šport!
20. Mar 2007Moje tri budilke so se nemara čudile, da morajo danes tako zgodaj lajat na uno truplo na postelji. Pač ne vidijo skozi okno, kjer sinoči bela voda kar ni in ni hotela nehat padat in konfeti so bili samo čedalje večji.
Ocena, da bom za zelo prijazno in zgledno sosedsko mladinsko delovno akcijo potrebovala kakih 20 minut, je bila relativno točna, malo manj sem trofila pri količini oblačil - kapa, rokavice in bunda sredi pomladi, pa magari pobeljene za dobrih 10 cm, niso primerna oprema.
Ker letos te discipline nismo imeli priložnosti trenirati, mi je jutranja snežna fiskultura čisto v redu padla… ampak… s temi individualnimi športi je problem to, da se moraš potem nujno pogovarjat sam s sabo - ker pač una druga jaz ne mara bit tiho. In mi jih je napela: “Pajade uživaš - kar poglej se. Ura je 5.30, ti si edina opica na parkirišču, še tavečji kaveljc iz sosednjega vhoda se komot pripelje iz garaže - tudi pomislit mu ni treba na kidanje! Vsaka normalna babnica bi se usedla v avto, pritisnila na gas, vmes zgazila še kak kandelaber in se odpeljala, ne pa ti, ki moraš vse počistit, samo zato, ker bi - če bi vsi počeli tako - popoldne lahko VSI normalno parkirali. Namesto, da bi se ukvarjala s tem, kako bi nekdo drug z veseljem zjutraj pomahal z repom in ti očistil avto ali pa da bi kak kapitalist imel veselje plačevati ti najemnino ne samo za flat, ampak tudi za garažo, da bi ti lahko sveža in cvetoča v štiklih prilezla do pisarne in šajnala ves dan…!”
Tako je torej jutranje spoznanje: ni mi treba bit pijana, da si jasno razložim, kaj si resnično mislim o kategoričnem imperativu. V Kanto z njim!
P.S.
Za vajo sem preverila deset božjih zapovedi. Zadnjih nekaj jih je čisto ok, ampak WTF je tole: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji! :O
Fizkulturna filozofija in v Kanto s kategoričnim imperativom. :-D Še takih, prosim!
(A so mi možgani že popolnoma zakrneli ali pa zares furaš kategorični imperativ? Pa čeprav ga pošiljaš v Kanto? Ali je to samo tvoj način dopovedovanja svetu, da je včasih dobro narediti tudi kaj, česar se ti resno ne da?)
Kategorični imperativ se mi zdi najpopolnejše vodilo za lepši svet, čeprav - kot vsako orodje - kdaj zataji. Ko ga oskubiš filozofske navlake, je enostaven in se ga da razložit tudi otroku. Rada bi rekla, da ga redno treniram, a to ne bi bilo čisto res - pogosto je preprosto lažje biti “just plain human”. :(