Prisluhi iz ženske garderobe

Po južni Tuniziji s karjolo s štirikolesnim pogonom

Na izlete, ko sem na dopustu, običajno ne hodim: smiselno bi bilo, če bi tak izlet vseboval veliko sončenja, a potem ne bi bilo smiselno, ker bi takrat plačevala za nekaj, kar domnevno že imam. Anyhoo, tokrat sta me na izlet kupila dva dejavnika: relativno hladno vreme prvih nekaj dni in opis potovanja:

Berberske vasi: vožnja z džipi prek rimskega nasipa Al Kantara; vožnja po brezpotjih po kamniti puščavi; Tataouine in obisk slaščičarne, berberski jamski naselji Douiret in Chenini; Ksar Hedada - kraj snemanja filma Star Wars; povratek prek Medenine (osrednji jug Tunizije - ogled ghorfi) s trajektom na Djerbo.

Saj je javno znano, da se ne morem nikoli odreči ničemur, kar je predimenzionirano za vožnjo po ljubljanski obvoznici, ne, in da so me kupili z džipi, ne da? Oh, tako zelo ne. OK, zdaj, ko vem, kje in kaj in kako, si mislim, da bi minibus čisto zadostoval, ampak razumem, zakaj je privlačneje dodati še element atrakcije s Toyotinim štirikolesnikom in - oprostite, ker bom zvenela rahlo nestrpna - za volan posaditi 28-letnega norca, ki bo zaradi svojih neizživetosti v najslabšem primeru pobil nekaj belih turistov, ne pa 3000 lokalcev. Malo seveda pretiravam z vsem: mislim namreč na tiste vrste neizživetost, ki je kreteni na slovenskih cestah večinoma ne poznajo (vsaj ne 28-letni), pa tudi vožnja v resnici ni bila tako zelo grozna, kot bi bila, če bi se tisto prehitevanje v škarje (ja, na cesti, ki je v primerjavi s slovenskimi približno na 5% zasedenosti, se zgodi tudi to) ali rinjenje čimbliže (na centimetre blizu) prvemu džipu v odpravi, v katerem so tri hrvaške donde sedele na zadnji klopi, končalo drugače. No, že začelo se je tako, da smo samo me tri (s sopotnicama Mico in Meto) s Hossemom nasedle na sipini v delu potovanja, kjer so nas zapeljali off-road po nanosih finega saharskega peska v tamkaj sicer kamniti puščavi (severo-vzhodno od mesta Medenina).

Ta digresija naj sicer morebitnega obiskovalca Djerbe ne odvrne od izleta, ker gre vseeno za dokaj lušten izlet in se da, če je človek radoveden, izvedeti marsikaj zanimivega. Izlet po berberskih jamskih naseljih je predvsem izlet po robovih hitrega širjenja islama. Jamska naselja (v galeriji je videti že skoraj opuščeno naselje Douiret in Chenini) so prvotni prebivalci Tunizije, potomci katerih so še danes svetle polti in rdečelasi¹, uporabljali kot skladišča, bivališča in tudi kot obrambne utrdbe. Očitno nekje v 7. stoletju ta obramba ni delovala, ko so proti zahodu prodirali Mohamedovi privrženci - in sprva pogansko, potem pa krščansko ljudstvo je prevzelo islam.

Opuščeno jamsko naselje Douiret nameravajo pretvoriti v hotel - nekoč. :) Za Tunizijce tako kot za večino obsredozemskih ljudi velja pravilo “jutri”. V hotel nameravajo (nekoč) spremeniti tudi tudi ksar v Ksaru Hedadi, kjer so posneli nekaj prizorov prvega preddela filma Star Wars (žal ne najdem nobene sličice, a tole je baje “ključna” scenografija). Po bližnjem mestu Tataouine je dobil ime tudi planet Tatooine, kulisa katerega je sicer bil ksar v Ksar Hedadi².

Tataouine je eno od največjih mest v južni Tuniziji. Legenda pravi, da je ime dobilo takrat, ko je nek berberski oče izgubil svojo hči Tato - in je klical “Tata, ouine, Tata, ouine?”³. V Tataouinu je mene čakal vrhunec potepa: obisk slaščičarne in ogled izdelave gazeljih rogov (recepta v angleščini ne najdem, če pa koga res zanima, se lahko oglasi in mu kakšnega odstopim v pokušino (Nyah, ne se matrat, ti jih ne dobiš), ker sem jih prinesla precej s sabo, lahko pa pogugla po corn de gazelle, kaab el ghazal, cuernos de gacela ali Gazellenhoernchen. Maroška varianta se očitno nekoliko razlikuje - moji so povaljani v medu, ne v sladkorju). Skozi kuhinjo se vije cela turistična pot, ampak glede na količine sladkorja, ki jih uporabijo za pripravo gazeljega roga, hacapa čisto zares ne potrebujejo. :)

***KONEC*** :)

1. v Cheniniju pa nas je za bonbone prosila deklica, ki bi lahko bila na videz turistka [↩]
2. ksar je ime za posebne sorte skladišče za živila nomadskih in polnomadskih Berberov. Ko so jih v prejšnjem stoletju bolj ali manj de-nomadizirali, so se naselili - jasno - okrog svojih ksarov, skladišč, zato so tudi kraji dobili ime ksar+ime plemena. Ko torej pišem o Ksaru Hedadi oziroma Hadadi, govorim o kraju, ksar pa je skladišče v tem kraju, kjer so očitno doma potomci plemena Hadada. [↩]
3. Tata, kje si? [↩]