Po deadliftu se mi ne skače…
17. May 2007Danes je prav en klinčev dan, ko že hlastam po ornk spancu, a tako kot se jaz željno spogledujem s posteljo, pa moja tudu lista flirta z entropijo.
Danes je prav en klinčev dan, ko bi morala skakati od veselja, pa sem samo en seseden cmok. Posledica nedavne ugotovitve, da sem z utežmi pogosto samo na babjem čveku in da bi lahko v čas, prebit pri divji mački, vložila tudi malo več napora, je nekaj sprememb. Tem spremembam bi lahko rekli napredek, če ne bi bile očitno nekaj, kar je že ves čas čemelo v križiščih mojih miozinov in aktinov. Torej nič novega, samo na novo odkrito dejstvo, da zmorem več, kot večino časa (lagodno) mislim. Kljub temu, da je danes prav en klinčev dan, me je lagodnost lagodno zapustila in sem na pritrjenih 80 dodala še dve po 5, kar je najprej šestkrat in potem še šestkrat bolj ali manj gladko poletelo proti mojim bokom. In sta šli gor še dve petici - sto kg: dve ponovitvi.
Na torkovih 4×55 bencha in ponedeljkovih 8×80 počepa pa sem danes spet dobila eno v smislu “što se je nabacila, ne valja joj, ne valja”. Saks.
Probaj čepeti :)
S to bolečino sva si blizu. Me ne spravi na rit. ;)
Č_E_S_T_I_T_K_E … iskrene - za vero, voljo in vztrajnost!
loserka
Upam, da se zavedaš, v kaj se spuščaš / si se spustila. Obiskovanje fitnesa in prekladanje uteži je kot odlično vzgojena in pripravljena White widow, občutek fizične moči, tiste prave, do katere pridejo zelo redki, pa kot bolivijski spodbujevalni prahec.
Hvala, Než.
GV, to bi pa lahko prej povedal. No, če bom od tega samo taka smota kot ti, potem ne bo konec sveta, itak sem že na “dobri” poti. :D