Prisluhi iz ženske garderobe

Po spletu okoliščin se pogosto sprehodim mimo pisarne bogatega človeka. Že od lanskega decembra na tleh leži vrečka daril, ki jih je eden od svetih mož ali celo sam dedek Mraz prinesel za njegovega otroka. Tako je napisal na označevalni listek in ga obesil na vrečo. Temu otroku seveda nič ne manjka. Še najmanj ta vreča - najverjetneje samih sladkarij, kakega zvezka in kake igračke.

Jeseni sem se precej potikala po fužinski ambulanti. Ko je človek bolan in se mora prebiti skozi vse red-mora-bit prepreke, ki jih postavijo pred tabo, te včasih prime žalost. Ampak če ni hudega, se da. A tako sem nekega večera po 18. uri s svojim oštevilčenim listkom, ki sem ga šla med svojim delovnim časom iskat takoj po 12. uri, v čakalnici slišala pogovor med sestro in že na videz bolno in šibko mlado žensko. Videti ji je bilo, da se ne valja v denarju in da ji je težko. Ko je skušala priti “na vrsto”, ji je sestra rekla, da ne more, ker nima številke. To bi morala priti prevzeti po 12. uri. Bolnica je ugovarjala, češ, da je šef ne pusti, da dela od 12. do 18. ure in da ne more priti po listek s številko, ki bi ji zagotovil, da bo tistega dne lahko prišla do zdravnice.

Zato grem na sobotni štrajk.

Grem tudi zato, ker mi je mrzka misel, da množice lahko mobilizirajo samo še trgovski popusti in razprodaje.

Grem zato, ker se mi zdi, da je treba povedati, da obstaja tolerančni prag, do koder lahko spustimo občutek za socialno pravičnost.

Grem zato, ker me bolj kot usoda bogatih skrbi usoda tistih, ki ne morejo do številke za vrsto pri zdravniku. Ker jim šef ne pusti.

Ne grem zato, ker hočem, da imajo menedžerji bistveno manj. Ali - bognedaj - toliko kot navaden delavec. Plačilo naj bo v ravnovesju z izobrazbo, opravljenim delom in zaslugami.

Grem preprosto zato, ker se mi zdi nehigiensko, da se ljudem, ki nimajo veliko manevrskega prostora, govori, naj se znajdejo, naj kupujejo manj in ceneje.

Ne verjamem, da lahko en protest spremeni svet: lahko pa pokaže, da nam tako, kot je, ni všeč. In da smo tudi tisti, ki nam ne gori pod ritjo, lahko solidarni s tistimi, ki so prisiljeni vsak mesec iz preživetja delati umetnost. Poleg redne službe.