Prisluhi iz ženske garderobe

V spominu mi ni ostalo niti eno poletje, ko vsaj za nekaj dni nisem opravila svoje romarske poti na Pećine (kar preprosto pomeni, da takega poletja ni bilo). Potem, ko so bile Pećine leta družinska postojanka na poti na morje ali nazaj, jih že kakih 20 let obiskujem sama. V takratnih časih je iz našega sela obstajala neposredna avtobusna povezava; nekako bi si upala staviti, da so te linije, ki so me, še predpubertetno deklico nekoč vozile tja, že zdavnaj ukinjene.

Lastnica je že stara (kot je oni dan pripomnila, ko se je pritoževala nad iz Italije, od koder je tudi sama, uvoženim grozdjem, da je “stara in pokvarjena” - takšno naj bi bilo tudi to grozdje, kar je samo potrdilo njeno tezo, da nič iz uvoza ni dobro, še posebej ne grozdje), čeprav lucidnejša kot mnogi, ki imajo na grbi pol manj njenih let, in zadnja leta me na pot žene tudi misel, da je čisto možno, da je zadnja. Pećine si namreč težko predstavljam brez nje, čeprav so jih v mojih spominih zaznamovale tudi mnoge druge osebe iz njene družine ali izmed gostov. Prenekateri so za vedno že odšli.

Zase mislim, da bom vedno ostala tam - predvsem zato, ker je to do danes edini kraj, ki od mojih prvih spominov, nekaterih celo takih, ki jih imam zato, ker so mi o njih pripovedovali drugi (da sem, denimo, na Pećinah prvič bila 26. maja 1974, česar se lahko seveda spomni samo Viktor mlajši in nihče drug), nikoli ni bila pretrgana njihova kontinuiteta. Spomine na vse ostale kraje sem v posameznih točkah pustila iti po svoje in zdaj niso več moji kraji; so samo nove osebe prostora, izza mask katerih še lahko prepoznam lokacije svojih starih mentalnih slik.

Prećine pa me nikoli niso zapustile in jaz njih ne: vse od najzgodnejšega spomina, ko sem - moleč nosek skozi opečnato ograjo na terasi - zaklicala “madona santa, kol’ko vode” ob svojem prvem pogledu na morje.

Kljub temu so se nekajkrat zgodile stvari, ki so hišo in posestvo spremenile. Vojna se je najbolj zažrla med zidove: gostov ni bilo več toliko, saj na Hrvaško ni bilo varno hoditi. Z vojno je odšel tudi gospodar, na svoje je odšla hči. Gostje smo še prihajali, a večinoma kot osamelci vsak po svoje in daleč vsaksebi. Jedilnice ob salonu nismo uporabljali že leta, zadnji živ spomin na salon je iz mojih najstniških let, klavir sameva v knjižnici, na terasi med fugami poganja zelenje. Nekaj spodnjih stopnic je odneslo morje. Odpadajoče listje pometemo občasno - običajno del tlakovanega posestva ob svojih obiskih pometem jaz.

Razpad države je seveda spremenil marsikaj. Kot ubežnici pred obveznostmi doma se mi zdi najboljše to, da so s propadom mnogih lokalnih onesnaževalcev v morju pod hišo prostor za življenje spet našli morski ježki. Ko sem jih pred leti prvič uzrla, kako so se sramežljivo naselili po delih obale, koder ne stopa človekova noga, sem mislila, da v peklu zagotovo iščejo omare, kamor so spravili bunde, kape in šale. V naslednjih letih se jih je naselilo toliko, da je eden od revežev končal tudi v mojem stopalu. Kdo bi si bil mislil…

Letošnji pobeg pa me je čisto šokiral. Ne le, da jih zdaj v peklu zebe, po mojem zmrzujejo. Že ob sestopu po 89 stopnicah so mi iz rok skoraj popadale vse škatle in torbe - hiša je prepredena z varnostnimi kamerami. WTF?! Saj vem, da ciganom vseh porekel ključavnica na vratih na plažo in na stranskem vhodnem portalu ne pomeni ničesar, ampak tako je že od nekdaj!

Prvi klepet s Ciccio se je seveda zavrtel tudi okrog mojega novega brloga in okrog ponorelih cen… in koliko da plačuje za telefon… pa pravim, da bi morda - če to imajo in če priklop na hišo ni predrag - bilo bolje imeti vse na kabelskem operaterju¹… pravim, internet, TV in telefon… ali samo TV in telefon. Nakar ona meni, da internet tako že imajo.

PAJADE!?

V tistem trenutku mi je postalo jasno, da je čisto res: v peklu zmrzuje. Na Pećinah je ADSL priključek! Vsega je kriv Theo. Skrbi za del hrvaške narodne zapuščine, ki je je v hiši precej. Spomenička knjižnica i zbirka Mažuranić-Brlić-Ružić. Zaradi varnosti so kamere in alarmna naprava, ker je v kuharski sobi pisarna arhiva, so jo pač opremili. Tudi z internetom.

Štiri klima naprave v prvem nadstropju, ki so me do konca sesule, pa niso zaradi bogate dediščine, pač pa zaradi lastnice in njenega sina. Ne ve, če se ji bo naslednjo zimo pri 83 letih dalo za osem mesecev spet seliti se k domačim v Italijo.

No, z ADSL priključkom bi tam dlje zdržala tudi jaz. :) Še posebej, ker se mi zdi, da je z novo avtocestno pentljo na vzhodu mesta, ki je prav tako nastala med mojim lanskim in letošnjim obiskom, narejeno vse, da se tam izgubim in ne najdem več poti domov.

Izraze zavisti sprejemam tudi v obliki komentarjev, hvala. :)

P.S.

Prepričana sem bila, da imam svoje fotke. Imam jih, vendar očitno še iz časov pred digitalcem.

1. Govorila sem čisto na pamet, na podlagi lastnih, ljubljanskih izkušenj, kjer se cene storitev kabelskega operaterja sploh ne morejo več primerjati z monopolistovimi [↩]