Prisluhi iz ženske garderobe

Nekatere malenkosti imajo v življenju večjo moč, kot večina drugih stvari ali dogodkov podobnega velikostnega ranga.

Recimo, pripomba kolega železarja, ki je v tem ubložju že opravljanjega coneheada danes pozdravil z: “O, lejga, saj te v majici skoraj nisem prepoznal!”… Da bi se kdaj hihotala sredi treninga, se zgodi redko, zato take priložnosti pozdravljam, vseeno pa to ne pomeni, da si ne želim, da bi me serviser čimprej razveselil s klicem, da je moj mp3 player tipitopi. Da končno spet ugasnem dohtarjenje špehajzlov o učinkovitih dietah in o tem, kako nek gibalni aranžma, silno podoben klovnovskemu afnanju, “ful dobr zateguje bicepse”.

Mimogrede, sinoči se je pri meni že ž-ljontič rolal Snatch. Res mi je čedalje manj jasno, kako mi je lahko še vedno tako zelo smešen.

Turkish: [looks at the caravan] Look at it. How am I suppose to run this thing from that? We’ll need a proper office. I want a new one, Tommy. You’re going to buy it for me.
Tommy: Why me?
Turkish: Well, you know about caravans.
Tommy: How’s that?
Turkish: You spent a summer in one, which means you know more than me. And I don’t want to have my pants pulled down over the price.
Tommy: What’s wrong with this one?
Turkish: [Pulls the caravan's door from its hinges] Oh, nothing, Tommy. It’s tiptop. I’m just not sure about the colour.

Vsega je itak kriva prikolica.

Eniuej, tale zgodba (via Futer dneva) me je rahlo pretresla. *minuta premolka*

Ne morem se namreč odločiti, katera misel mi je hujša: da je Veliki Brat neka organizirana, zaprta, majhna, bogu podobna in odmaknjena, nepredušna komora skrivnostnih mož v senci, katerih oči so uprte v vse nas (domnevno) enako, ali to, da je Veliki Brat v resnici amorfna, pretočna, nedoločna in nedoločena masa vseh, ki ves čas upirajo oči v vse ostale. Mislim, da bi se raje odločila za prvo, bolj pristno orvelovsko varianto - raje, če bi morala izbirati. Ker kolikor je subverzivna reakcija proti Velikem Enem v prvi različici tehnično nemogoča ali skoraj nemogoča, pa v slednjem scenariju, v katerega se pogrezamo z nezadržno hitrostjo, ne obstaja niti teoretična možnost upora, saj je sovražnik neprepoznaven, spremenljiv in decentraliziran: to so ljudje, s katerimi se družiš, ki jih srečuješ, pozdravljaš, morda konspirativno prišepneš to ali ono. Nenazadnje si Veliki Brat, če uporabim kar domislico revije Time, Ti. Ne Veliki Brat, ne Veliko Eno, ampak Veliki Vsi.

Lou Reed in John Cale sta mi leta 1990 in v letih po tem prišla do živega. Na albumu Songs for Drella je bila pesem, ki je povedala vse, kar sem čutila o svojem kraju:

S socialno kontrolo sva se od nekdaj pisano gledali, a zdaj - ne vem, ali ima starost kaj opraviti s tem ali gre preprosto za znamenja časa - se včasih zalotim v tercialskih mislih, ko se mi po malo reda pogosto kolca. Recimo o podobnih stvareh, o kakršnih danes piše hirkani.

Če obiščem blog nekoga drugega, si predstavljam to nekako tako, kot da sem na obisku v njegovem domu in se z njim pogovarjam. Na obisku pač ne počnem stvari, ki se obiskovalcem ne spodobijo.

Še dobro se spomnim predinternetnih časov, ko smo Telekomu (ali je bil še PTT?!) denar prinašali z visenjem na BBSih. Blogov sicer ni bilo, bila so pravila obnašanja (pozor: to niso bila pravila o zapovedanem okusu), ni bilo anonimnosti in skupnost ni tolerirala nikakršnega nagajanja. Takrat se ni moglo zgoditi, da bi nekdo uletel v tvojo hišo, se ne predstavil in se začel grdo govoriti o tapetah ali o tem, kako imaš postavljeno posteljo. Če je komu prišlo kaj takega na misel, ga je na to opomnila skupnost sama, zgodilo se je tudi, da se je kdo na ta način “izločil”.

Ta red je očitno značilen za majhne skupnosti. A svet je v tem času na hitro postal globalna vas in če sem iz svojega majhnega kraja uspela pribežati v enega, ki je dovolj velik, da spone socialne kontrole ne zarezujejo v kožo, se mi dozdeva, da sem prišla z dežja pod kap. Ta nova vas ima vse značilnosti velikega mesta (ne poznamo se med sabo, več se pogovarjamo z naključnimi znanci, pravila medosebnih odnosov so ohlapnejša…), a hkrati omogoča, da je vsak od nas pod nadzorom. Viden vsem ostalim, če ga je le dovolj polomil ali če je epizoda, ki jo lahko prispeva v resnični šov velikega nadzora, dovolj vulgarna, ponižujoča ali bebava. In te stvari se zgodijo tudi v “boljših familijah”.

So stvari, ki jih nočem videti in nočem slišati.

Zato res komaj čakam serviserjev klic, da me odreši vsaj prisluhov iz sobe z utežmi.

Pripis:

Bravo, tjasa, “še dobro se spomniš” in potem nisi zihr o PTTju. Tole kar kliče po “bralci samo-čestitajo in samo-pozdravljajo”. :D