Prisluhi iz ženske garderobe

Prispevek k etnologiji francoskih balkonov

Ker si mislim, da Jackie še dolgo ne bo odkrila smisla francoskih balkonov (o njih se sprašujem tudi sama, čeprav ne s tako vnemo, ker se jih v življenju uspešno izogibam), prilagam svoj kamenček v mozaik blogetnologije balkonov. Treba bi bilo narediti malo reserša, a možno je, da so Francozi svoje balkončke prinesli kot modifikacijo balkonov iz svojih kolonij. Doslej jih še nikoli v resnici nisem opazila, a gre za praktično dejstvo, da sem - tisto malo časa, ki sem ga v arabskih državah preživela izven hotelskih kompleksov ali puščavskih planjav - večinoma gledala v tla, saj je to najboljše zagotovilo, da te bo gnjavilo manjše število descev. Tokrat imam (vsaj) dve namontirani na stene hotelskih stavbic. Žal sta - kolikor sem uspela doumeti - obe “gluhi”, torej resnično samo za okras. Sem si pa mašrabejo predstavljala približno podobno, le z gosto prepletenimi letvicami do tal, ko sem se za njo skrivala skupaj z junakinjami Mahfouzove Kairske trilogije.

Mašrabeja je v izvirniku bolj nekakšna polknica, gosto prepreden lesen senčnik (lahko so izjemno umetelne, ne taka kmetija kot ta na sliki), ki je v višini oči gostejša, da zakriva sonce, pri nogah in više od glave pa so odprtine večje, da prepuščajo veter, ki nekoliko blaži vročino. Izvirno so samo pokrivalo za okno, obstajajo pa tudi kot mini-balkončki. Kljub temu, da je primarno hišni pripomoček v delih sveta z zelo visokimi temperaturami (v Indiji jim rečejo jali), je mašrabeja učinkovita tudi kot bran zasebnosti - še posebej v tradicionalnih islamskih deželah, kjer žena in deklet niso smele videti moške oči, razen soprogovih / očetovih.

Še nekaj fotografij mašrabeje…