Moj prispevek k dnevu čaščenja žaljive srčkanosti

14. Feb 2008

Le da tale ne sodi ravno v kategorijo “offensive”. Tarsier, doma ponekod v Indoneziji. Zaenkrat še.

tarsier.jpg

(vir)

10 comments to “Moj prispevek k dnevu čaščenja žaljive srčkanosti”

  1. bitjece zanimivega izgleda!


  2. Oooo kjutsy :D


  3. xexe

    http://www.zannel.com/viewupdate.htm?id=RKJ3SJ6DH3


  4. A ni res nesramno kjut? Priznam, da bi - če bi videla samo posnetek na Erminovem linku - mislila, da gre za kako zajebancijo, ampak žvalca taka res je. No, lemur zagotovo ni, to se ve, ni pa čisto jasno, ali je antropoidni (kot ti in jaz) ali neantropoidni primat (kot lemur) ali celo ena čisto samosvoja beštja. Anyhoo, jaz sem nad njim čisto vzhičena - se mi zdi, da kar malo pocvilevam, ko ga gledam :). Žal ne vem, kako mu rečemo v slovenščini (če sploh ima ime), ampak glede na to, da se imenuje zaradi svoje dolge nartnice (ossa tarsi) tarsier, bi lahko bil v slovenščini nartničar.


  5. Ja, nartničar je.

    Men je boljša slika na angleški Wikipediji, kjer se vidijo njegovi dolgi prsti. Rojen pianist :)


  6. Jah, besedotvorje je krasna reč, ne?
    Malo manj pa samoljubje in lenoba, zaradi katerih se ti ne ljubi preveriti, če ni kdo ŽE registriral patenta. Hm.


  7. A tega misliš?

    Ja :), jaoooooo, pocvilevam spet…


  8. No, da se kdo slučajno ne bi od mene anatomije učil, ker jaz o njej vem samo toliko, da ne znam niti prav prepisat z Wikipedie.


  9. Hehe, kul žwau :)


  10. Zloben do obisti. Všečno - idealna stvar za v predal kjer človek hrani Vest.


Komentiraj