Prisluhi iz ženske garderobe

Samo zato, ker je veliko fitnesarjev “not veri articulate. Mostli.” (MMG, tale post čaka objavo od približno takrat, ko je kislaglista tako humorno označila nas, fitnesarje) :), to še ne pomeni, da so vsi po spisku kreteni. To, da večine “ne ganejo”, več pove o tistih, ki se o tem izjavljajo, kot o njih samih. Če koga zanima: na prvo žogo se izmed svojih prijateljev in znancev spomnim 6 ljudi z visoko izobrazbo, ki dvigujejo uteži. Oh, ja, ne… mislim, niso pisatelji… niti kvantni fiziki. Kot velika večina ostalih foteljarjev. Nekateri od mojih znancev so (mogoče še) uživali steroide (in jim ni upadel pimpelj, niso jim zrastli joški, niso jim odpadli lasje in ne, niso se jim samodejno napihnili bicepsi), vsi pa jemo “zloglasne” proteine (there’s a slight difference).

Problem je seveda, da se je s specializacijo in delitvijo dela v zgodovini zgodilo, da so mišice določenemu sloju “postale odveč”. Bistveneje je še danes napenjati možgane. Mišice, ki nas delajo tako žive, so pač nekaj, česar se je treba sramovati. Manj sramotno je svoj možgan valjati v nepregledni gmoti špeha in se s polnimi usti mkšita na pamet izrekati o škodljivosti steroidov… In razmišljati o jutri, ko zares začnemo ločevalno dieto… ali se vržemo na sadje.

Ja, obstaja skupina ljudi, ki raznorazne športne režime pripeljejo do skrajnosti. Lahko je biti pameten za “fitnesarje”, ki se jim njihova predanost vidi navzven (v fitnesu sicer dandanes vsaj v šali trenirajo tudi šahisti, ampak to na splošno kvari prepričanje o tem, da se tam zbirajo samo surovi nabiralci mesa na svojih kosteh). Problem je skrajno vedenje tam, kjer ni vidno, če ne veš, čemu vse se posameznik podvrže, da bi dosegel svoje visoko zastavljene cilje.

Samozavest si ljudje nabirajo na različne načine: eni mislijo, da se samozavest kupi v avtomobilskem salonu. Zaradi njih bomo v letu ali dveh za tisti kilometer obvoznice do svoje pisarne potrebovali šleparje, ker bo vedno kdo, ki bo hotel imeti večjo mašino. Drugi si jo nabirajo tako, da ljudi pletejo v mreže lastnih manipulacij (včasih celo nevede). Tretji se zjutraj ne poberejo iz postelje, če njihov adore-meter¹ ne kaže minimalne ciljne vrednosti. Četrtim imponira, da so lahko sužnji kapitalistom in so za bagatelo (na primer službeni telefon) pripravljeni mahati z repom day in / day out (pa čeprav je ta day nedelja ali praznik). Je skupina ljudi, ki ne prestopi praga stanovanja, dokler ni prekrit zadnji mozolj (ki ga vidi samo lastnikovo sokolovo oko) in opravljen zapleten obred olepševanja s kozmetiko in oblačili. Obstajajo taki, ki jim lastno vrednost daje seznam ljudi v njihovem imeniku - in priložnost, da tu ali tam navržejo, kako so ovce pasli s tem ali onim pomembnežem. In tako naprej.

Po malem se posamezniki gibamo med različnimi skupinami in (upam) za razliko od moje namerne zafrkljivosti, zajedljivosti in negativnosti najdemo vir samozavesti tudi v pozitivnih stvareh. V tem, da lahko v nekaj mesecih z nekaj metrov napredujemo več pretečenih kilometrov. Da lahko drugim dajemo sebe. Da uživamo v lepih stvareh. Da lahko počepnemo faktor svoje teže, ki je večji od 1. Da lahko naredimo 100 metrov izpadnih korakov z 10 kilogrami v rokah (ne, to nisem jaz). Da lahko vplivamo na svojo moč (in ali druge telesne sposobnosti). Da lahko na obliko svojega telesa vplivamo do mere, ki ne pomeni resne nevarnosti našemu zdravju. Da lahko o tem razmišljamo in (vsaj zmerno) artikulirano govorimo.

No, mene ne ganejo ljudje, ki so svojim šefom za 1000 € mesečno na voljo praktično stalno in pri tem mislijo, kako so pomembni. Ne ganejo me ljudje, ki so si kupili avto, s katerim bi lahko naokrog prevažali pol afriške vasi (in s katerim verjetno brišejo usodo vsaj enega Eskima, za začetek)… Ne zavidam ljudem, ki si morajo svoje mesto v tem svetu kupiti v kirurški ordinaciji. Pravzaprav se mi smilijo in mi gredo na živce.

Me pa navdušijo taki orangutani, kot so tile spodaj (vir). Ker si lahko samo predstavljam, koliko bruhanja so požrli na svojih treningih, kolikokrat so jedli, čeprav so bili siti, kolikokrat niso jedli, ko so se drugi basali. Kolikokrat so se ponoči zbujali, ker je bilo treba jesti, medtem ko so drugi ravno iskali ključavnico svojih vhodnih vrat. In ker si tega, da so the biggest / the best niso kupili pet minut pred izhodom na catwalk. Zame je tak človek (na splošno) v istem rangu kot nekdo, ki je s tal sposoben povleči 300+ kilsko utež, nekdo, ki najhitreje kolesari ali teče, osvoji kakšno visoko vukojebino tik pod Marsom, zdrži pod vodo toliko, kolikor jaz težko preživim na sestanku etc.

P.S. Tudi meni so se (še v tem tisočletju) zdeli naravnost ogabni. Mislila sem, da se dvakrat špikneš, dvakrat dvigneš kviht in je to to. Smilili so se mi in so mi šli na živce.

P.P.S.

Že nekaj časa v fitnesu nimam mp3 playerja, saj zaradi trenutne situacije prenesem samo jodlarski štanc in kaj podobno brezveznega, s čimer nas tako ali tako stalno zalagajo v recepciji. Zaradi tega sem ranljivejša, ko gre fitnes znance, ki jih zanima, kaj se grem in ki imajo redko priložnost, da me dobijo brez ušesnih podaljškov. Ali grem na tekmo? Kaj pa steroidi? Hej, hvala za kompliment in vprašanje!

1. naprava, ki kaže število ljudi, ki v danem trenutku lastnika naprave obožuje do neumnosti [↩]