Prisluhi iz ženske garderobe

Začelo se je tako, kot sem se bala, da bo: grozno. Muzika kr neki, ona komaj slišna miška s preveč reverba… ali premalo. Rekla sem, ej, tole je kr neki, pa sem kmalu s hvaležnostjo zagrizla v izrekovalni organ. Bil je to hrupen rezultat ženskih možganov, kjer sem raje slišala tisto, kar sicer raje preskočim (in obratno) in kjer me po dolgem času ni motilo prav nič. Razen obiskovalcev, ki mi žvižgajo v uho, ali tistih, ki ves čas fotografirajo (duh?!), jasno.

Hvaležna, ker je kostime menjavala tako… ker je ravno treba. Ali kot je treba. Kot rekvizite. It’s not a freakshow, afterall.

V odmeve med obema bobničema grem zdaj urejat ujete obraze in jih - dokler me ne nadvlada ugasnjen dan - primerjat s tistimi, pofajlanimi z manj problematičnimi EMŠI.