Inkasante na ceste (ena o etnologiji slovenskega prometa)
12. Sep 2007Tole mi leži že dolgo na duši, pa mi je danes končno uspelo ne pustiti telefona v torbi za malico v prtljažniku (sem čudna, ne1, da nisem zlepljena s tem kosom elektronike?). No, posnetek spodaj opisanega pojava mi je (skoraj) uspel že zan’č, ko sem pofotkala tudi jabolkamion, ampak je ostalo pri skoraj.
Dogaja se povsod. Zjutraj na Dunajski ali Celovški, popoldne na Šmartinski… Te ljudi, ki to počnejo, pogojno celo razumem, čeprav jim z veseljem vsakokrat pokažem svoje neodobravanje, ne razumem pa slovenskih policajev: stara ljudska modrost, da denar leži na cesti in ga je treba samo pobrati, ne bi mogla biti bolj dobesedna. Postaviti inkasanta na vsa križišča v Ljubljani in kupiti pšenice za ta narod, da ne bomo kruha lačni.
- Nisem tako pomembna niti nepogrešljiva, da bi si ne mogla privoščiti, da ne prestrežem vsakega klica v vsakem trenutku in za razliko od nekaterih (celo znank in znancev), ki “znajo” in “zmorejo” šofirat s telefonom v eni in čikom v drugi roki, jaz v avtu ne telefoniram. Večinoma. Če že, uporabim modrozob ušesni izrastek, a ponavadi ni potrebe [↩]
Se strinjam: visoke kazni, ampak potem jih pa noben ne pokasira!
Ni čudno to, da nisi zlepljena s telefonom, ampak to, da dejansko imaš torbo za malico ;-)
Občudovanja in posnemanja vredno (no, jaz tega ne morem, ne smemo prinašati hrane)…
… dnevno: Celovška, izvoz Kranj iz smeri za KP, če želiš samo ČEZ v Dravlje … o moj lepi zeleni semafor, ko te lahko gledam in ne morem MIMO!. Un osel/oslica, ki mi zapre pot, navadno gleda trdno naprej. Naj se vam zaskoči vrat, bedaki nesposobni!