Prisluhi iz ženske garderobe

Na Cigane nimam prvega spomina. Imam samo prve spomine. Bolj kot na poti v Zagreb se sučejo na poti iz Zagreba, ko je bilo njihovo naselje na strani ceste, koder smo se vozili. Vem, da sem pozorno pričakovala, da se bomo peljali mimo - še danes mi misel na to, da sprejemaš življenje v tistih skupkih odpadnega materiala, ki so tvorili nekakšno naselje, težko sede v moj mentalni puzzle.

Od blizu sem jih prvič videla, ko je pri Baki pozvonil možakar s familijo. Spraševali so po čemerkoli, v glavnem jih je zanimalo, če bi lahko pogledali, ali je kaj uporabnega v lopah.

Potem so za - razen mimobežnih srečanj v filmih, pesmih ali v okolici kake evropske znamenitosti - za dolgo izgnili iz mojega življenja. So prišli drugi “cigani”. Objestni obmestni trgovci, kramarji v fensi BMWjih, politiki, ki niti deklarativno ne služijo občemu dobremu in mnogi manjši: hrupni sosedje, ponoreli šoferji, Bofrostovo paranje možganov in kombi pekarne / mesnice Prbit, s.p., ki se v ponedeljek ob 7.30 zapelje v blokovsko naselje in prek megafona občestvo razveseljuje z mislijo Na Golico.

V tem smislu se mi je zdel sobotni dogodek, ko sta po ploščadi počasi šetala mlad Cigan in mlada Ciganka, razglašeno zategujoč svoja meha z eno in isto vižo v loopu, pravo razkošje romantike. Kaj sta hotela? Ne vem, vrata odpiram le še tistim, ki prinašajo mi sveža jajca in odnašajo smeti.

Kako je bilo? Poglej tu in tu.