Prisluhi iz ženske garderobe

Vsak od nas govori eno ali več socialnih zvrsti jezika - v šoli smo se učili o treh (žargon, sleng in argo), nekateri pa mednje uvrščajo tudi narečja in dialekte. Kdaj narečje preraste v jezik oziroma kje določiti mejo med variacijami, je očitno odprta dilema in niti domislica, da je jezik narečje z lastno vojsko in mornarico, v resnici ne pomaga prav dosti: zakaj imamo potemtakem angleščino za en jezik, pa čeprav obstaja več različic (npr. britanska in ameriška), srbo-hrvaščina pa ne obstaja, ker gre za dva jezika - srbščino in hrvaščino? In zakaj Bolgarci mislijo, da je makedonščina zgolj eno od bolgarskih narečij?

Pravzaprav nisem hotela razmišljati o tej lingvistični dilemi - bolj se mi zdi zanimivo opazovati permutacije na ravni posameznega govorca. Večina v Ljubljani naseljenih provincialcev, ki jih poznam, govori vsaj dve različici pogovornega jezika: ena je tista, ki ima svojo domovinsko pravico v Ljubljani in v govoru z ljudmi iz tega okolja, ki je amalgam med ljubljanščino in elementi domačega narečja in v kateri čisto individualno prevladuje eno ali drugo narečje, druga pa tista, ki zapoje, ko smo v rodnem kraju. Zaplete se, ko se taka oseba sreča z osebami iz teh dveh okolij - taki pogovori znajo biti humorni, čeprav so za govorca v resnici precej naporni.

Neljubljančani imamo ušesa, občutljiva na določene elemente ljubljanske govorice. Na Primorskem mnogi sploh ne ločimo med ljubljanščino in gorenjskimi narečji - to so vse preprosto Kranjoti (glede širine o-ja, na katerem je poudarek, niti nisem več prepričana). Eden od največjih zločinov, ki jih lahko narediš jeziku, je seveda popačenje besede “kaj” v “kva”.

Seveda sem podobno averzijo do ljubljanščine čutila tudi sama. Prvo leto v Ljubljani sem z muko prenašala cimro, ki je stalno poslušala RGL (to je bilo čisto malo pred tem, ko so začele oddajati prve zasebne radijske postaje). “Kva” se je v moja usta prislinil - če se prav spomnim - kot spakovanje. Ko sem ga izrekla, je bil ponavadi okrepljen z vprašajem in klicajem in kot tak je iz mojih ust priletel kot ugotovitev skrajne absurdnosti nečesa - tak je bil tudi sam. Kako mu je uspelo ostati v mojem govoru, ne vem, mislim pa, da se je tako kot mnoge druge značilnosti ljubljanskega narečja nalezel vame v naravnem procesu prilagajanja vsakodnevnemu govoru z ljudmi, ki - jasno - večinoma govorijo ljubljanščino. Danes se ga ne sramujem več, niti ga ne opazim, ko mi od drugod prileti v ušesa. Seveda ga v vseh pojavnostih na Primorskem šparam za svoje žabarsko življenje. :) Nenazadnje imam doma veliko opravka z iskanjem prave besede za mleko. Kako ga že zavijemo? Je to mlijeko ali mlejku? Je mokra wada ali voda?

Nosim pa svojo primorščino - kljub temu, da pozabljam podrobnosti - po več kot desetletju Ljubljane vseeno vedno s sabo. Ponavadi me najbolj izdaja v afektu. In tako bi danes, če bi me slišal, nek beemvejaš, ki je očitno šprical, ko so jemali vključevanje na obvoznico, dobil: “Pa kva tep ni jasn’, mona?!”

Sama sebi sem se režala.