Prisluhi iz ženske garderobe

Zapadam toku retoričnih vprašanj: če moje bolečine ni brez mojih možganov, zakaj ti ne utihnejo, če se odločim, da s trganjem v kvadrih ne zmorem niti enega intervala in grem lepo počasi pujsat proti Žalam, in če se odločim, da ne grem v kletko pod oteženo štango? Kako v resnici veš, kje je meja med bolečino, ki si jo lahko dovoliš, in med tisto, ki škodi? Hočem reči, zakaj mi možgani povejo, da nekaj boli in da moram biti pozorna, če mi potem težijo, da v resnici ne posvečam pozornosti poškodbi, ampak preprosto razvajam svojo lenobo? In zakaj se ne spomnijo, kdaj se je poškodba zgodila? Ker zagotovo se to ni zgodilo mimogrede?

Aha. Danes bi mogoče res zmogla počepe samo pod ročem od metle, z rolico toaletnega papirja na vsaki strani.