Prisluhi iz ženske garderobe

Tu in tam se mi zazdi, da misli, ki jih mislimo, letijo po zraku, se naseljujejo v naše glave, na kratko bivajo pri nas, se razrastejo in potem skočijo h komu drugemu. Ali je to samo sočasnost, sinhronost, naključje? V vsakem primeru: zadnje čase se mi pogosto dogaja, da moje misli mislijo drugi - ne, da sem jih dala posvojiti, ampak da se ustavijo pri meni, ostanejo malo v moji glavi, v naslednjem trenutku, ko jih ni več, pa nanje (po naključju?) naletim recimo pri Bojanu ali Saši.

“Bodi pridna” sem pogosto slišala (kasneje tudi “bodi pametna”). Svojih staršev nikoli ne bi zmogla obtoževati za “nepravilno” vzgojo, kot je danes moderno početi - po eni strani zato, ker mi v resnici nista prizadejala nič res hudgea, po drugi strani pa tudi zato, ker sem še vedno prepričana, da sta vse počela v najboljši veri, da počneta prav. Ne vedno s polno zavestjo in refleksijo, a saj nista nadčloveka. A nisem hotela pisati o njiju konkretno, pač pa o tem, kakšna zabloda je reči otroku samo “bodi pridna”. Ali pametna. Česar verjetno noben starš - ali pa redko - izreče naglas, je podmena, razlog, zakaj naj bi bila deklica pridna. Ne, vsaj jaz v odmevu nikoli nisem slišala, da moram biti pridna zato, ker je tako prav, ker - kot sem kasneje ukantila v svojo betico - bi bilo to dobro za svet, če bi bili vsi pridni… ne, problem s tem imperativom je, da potihem in napačno implicira to, da bo potem svet dober do nas.

In če bi danes lahko sugerirala svoji mami, kaj naj zapeče v moje možgane, ko je bilo utrjevanje snovi lažje in bolj avtomatično, bi ji sugerirala to: naj mi pove, da je dobro biti priden zato, ker je tako dobro za vse, naj pa ne pričakujem, da bo vse dobro zame, če bom pridna. Pridnost in vse ok pač nista v vzročno-posledični povezavi. Problem je, da večina pridnih deklet razume prvi del (prav je, da je pridna, ker je tako dobro za vse), nihče pa jim ne pove, naj nehajo pričakovati, da bo dobro zanje, če bodo pridne - niti takrat, ko bo dobro za vse. Morda takrat še manj kot prej. Dokler jim je svet še naklonjen, kot je po defaultu naklonjen svojim mladičem, ta logika še drži, potem pa - ko je že prepozno za popolnoma trezen pogled na logiko stvari - se začne dogajati, da se pridnost zgolj po naključju znajde v partnerstvu z zadovoljstvom s stvarmi, kakršne so. V skrajni fazi se začnejo spraševati, kako pridne še morajo biti, da bi se enkrat že uresničila (nikoli obljubljena) posledica… in si zviševati meje, ki jih morajo premagati. Da bi bile … dovolj pridne. Da bi bilo vse… dobro za druge.

Te misli so šle od mene k Saši in nazaj… Bojanove pa so me samo obšle, on jih je pa ubesedil. Od gneva nad družbo, v kateri živim, ki velikokrat pljuskne sem, sem prešla v naslednjo fazo: danes me je zares postalo strah. Gotovost je postala utelešena negotovost. Zapacano je postalo usrano, grozni vozniki kamikaze na samomorilski misiji, slaba dekleta pa čiste prasice.

Prijaznost prodajalca, ki me je poklical zato, ker je ugotovil, da mi je zaračunal preveč, in ki mi je na dobropis ob novem naročilu udaril še faktor > 1 (podaril mi je več, kot sem imela v dobrem), ali prismuknjenost neznanca, ki je letel za mano, da bi me povabil na kavo… danes nista odtehtali:

• retardiranosti voznika SUVja, ki ga je šele to, da sem pokazala popolno indiferenco do tega, ali se bosta najini vozili na parkirišču dotaknili ali ne, prepričala v to, da je smiselno, če se umakne in mi da prednost, saj bo tako za oba lažje in hitreje, čeprav ima tehnično gledano on prednost…
• retardiranosti voznika kombija, ki mi je tik pred Žalami (!) zapeljal na bankino in s tem očitno pokazal, da je močnejši od mene, bedne tekačice. Jasno, da sem obstala kot PF, le da mi je namesto skrbi za potomstvo iz glave izletela glasna misel, pospremljena s sopomensko gesto v mednarodnem jeziku simbolov;
• retardiranosti (ki je bolj pravilo kot izjema) dveh ljudi, ki po ozkem pločniku hodita vštric in se jima ne zdi, da če pride nekdo nasproti, za trenutek stopita drug za drugim?!

… in drugih stvari, ki se niso zgodile na cesti. So pa z njo povezane v metafori.