Prisluhi iz ženske garderobe

Dežurna fitnes obrekovalnica, ki se nikoli ne more potolažiti s fitnes neumnostmi, kot je na primer conehead (pa recimo, da sem zlobna, ker si čisto nič ne more pomagati, razen da bi nosil malo manj izdajalsko pričesko), ki po gymu leta s papirji, kot da namerava ravnokar doktorirati iz lateralnega dviga rok, in je v zadnjih dneh prišel na idejo, da je čisto ok, če po fitnesu paradira samo v kratkih hlačah, tako da z oblogami trebuha, ki bi se jih razveselil kak Eskim v letu, ko je res huda zima, jemlje voljo do življenja, preti z inzulinsko komo.

Razen, da je vir neskončnega števila neumnosti (tudi moi), nedostopnosti (moi), samozaverovanosti (verjetno vsi po spisku, vsaj po malem), je fitnes pogosto izjemna življenjska učilnica. Predvsem takrat, ko srečuješ ljudi, ki jim je - po vsem sodeč - nekoliko manj lažje priti tja in narediti, kar lahko, kot večini tistih, ki se jim preprosto ne da ali “nimajo časa” (ker ga preveč porabijo za gledanje in razpravljanje o bedastočah, ki jih gledajo na televiziji).

V vsakem gymu, v katerega sem kdaj hodila, sem srečala vsaj nekaj takih. V mojo almo mater (čeprav ne prvi gym) je hodil možakar brez ene roke, dve upokojenki, ki ju ni bilo strah trenažerjev, v drugem sem srečevala slepo žensko (če se prav spomnim, mater dveh otrok), ki je aerobiko kombinirala s kolesarjenjem, zdaj pa jih je preveč, da bi se spomnila vseh: priletna gospoda, redna jutranjika; mladi mož na vozičku, za katerega si želim, da bi mu na vhodu naredili rampo in da bi srečal koga, ki bi mu znal pokazati, kaj vse lahko počne v fitnesu, pa čeprav na vozičku; enkrat sem srečala mlado dekle (tudi na vozičku), ki je morala pri vsaki vaji koga od obiskovalcev prositi za pomoč pri tem ali onem in ki se je spravila delati bench, kar je zahtevalo nemalo truda pri prestavljanju na klop in pri fiksiranju nog in kar bi vsakega “normalnega” že v obliki misli odvrnilo od početja. Ali gospa s šepajočo nogo in očitno bolnimi rokami, ki ji - iskreno ne znam določiti starosti - tudi redna jutranjka: pride nekaj minut za mano in ko jaz odkljusam svojih 45, ona še vedno teče (ali pa premetava uteži na trenažerjih).

To so moji idoli, ki jim niti ne vem imena. Ljudje, katerih zgodbe bi morale zapolnjevati neskončne televizijske termine, namenjene TV prodaji raznih slim hlač, leg magicov ipd. Da bi nas naučile malo ponižnosti.